Razmišljanja o učenju prof. dr. Ane Krajnc

Približalo se je poletje. Če formalno nekje nadaljujete študij, je pred vrati sezona izpitov. Pospešeno se učite in ugibate, kaj bi bilo potrebno še prebrati, pogledati, vedeti, da bi izpit uspešno opravili. Predelati morate tudi snov, ki vas osebno ne zanima in veliko raje bi se učili »po svoje«. Zaradi izpita se prilagodite splošnim zahtevam študija. Pri predmetih, ki vas veselijo, naglo študirate in brez občutenega napora. Nič ne bi imeli proti, če bi še morali to še naprej študirati.

Čas izpitov je kratek in znajdete se v vrtincu raznih obveznosti za prehod v višji letnik. Potem pa nastopi poletje, čas dopustov in veselja. Dobivate se s prijatelji, več časa ste lahko z domačimi, potujete in stalno se vam nekaj dogaja. »Ko bi le bilo mogoče poletje in poletni način življenja zadržati za vedno!«

V tem prijetnem poletnem času in razpoloženju se pri meni in tudi pri vas porajajo nove oblike izobraževanja, ne da bi se tega prav zavedali. Radovednost nas priganja, da spoznavamo neznano. V znanju prodiramo naprej z raziskovalnim in izkustvenim izobraževanjem, doživljajskim (s čustvi podprtim) učenjem. Te oblike izobraževanja so prepletene z vsem tistim, kar dnevno počnemo. Učimo se, ko smo na neki kulturni predstavi, ko uživamo na slikarski razstavi, ko si na izletu ogledujemo stari mlin, ko na vožnji v avtobusu klepetamo s sopotnico na sosednjem sedežu, ko potujemo, ko počitnice izkoristimo za obnovo hiše in se ukvarjamo z mojstri, ko si privoščimo branje priljubljene knjige v senci ob morju, ko smo pod močnimi vtisi novih krajev in novih ljudi …

Obdaja nas nešteto učnih okolij za neformalno izobraževanje. Vedoželjnost nas žene, da te možnosti izkoristimo, da ne ostanemo nemi ob vsem, kar nas obdaja. Seveda so bile podobne možnosti okoli nas tudi, ko smo se pripravljali za izpite in je bilo naše učenje strogo strukturirano, podrejeno zahtevam izpitov, a so prevladale obveznosti formalnega izobraževanja. Prav je, da se borimo za diplomo, da si v izobraževanju vzamemo tudi bolj dolgoročne učne cilje. Uspeh študija pa je močno odvisen od našega načina življenja, od neformalnih oblik izobraževanja vgrajenih v naše vsakdanje življenje. Ni potrebno delati izpita, da bi nekdo vedel npr. kdaj so pri nas živeli Kelti. To lahko zve tudi na razstavi v muzeju ali v članku, objavljenem v dnevnem časopisu. Pomembno je, da ko se pripravlja na izpit iz zgodovine ima jasno časovno predstavo, katera ljudstva in kdaj so živela na našem ozemlju, če je to ena od izpitnih tem.

Neformalno izobraževanje je prijetno, poteka brez prisile na krilih svobode in lastnega odločanja v prid prijetnim doživetjem. Nevarno pa je, da počnemo tisoč stvari, se učimo razpršeno in brez pravega cilja. Vse, kar se naučimo, se v takih primerih porazgubi in na koncu nimamo nekega zaokroženega znanja. Tudi v neformalnem izobraževanju mora biti cilj. Kaj se hočemo naučiti? Ko imamo pred očmi svoj cilj, potem branje knjige povežemo z izletom v določen kraj in ne kamorkoli, pokličemo po telefonu določeno prijateljico, za katero menimo, da je edina, ki nam lahko na odprta vprašanja odgovori, smo pri branju časopisov še posebej pozorni na izbrano temo in vse možne poti za učenje povežemo in podredimo temu učnemu cilju.

Poletje je vaše. Sami boste odločali, sami izbirali, kaj se boste naučili. Vedoželjnost podprite z načrtnim postopanjem in osmišljanjem tega, kar počnete. Uživajte svobodo učenja! Podprite jo z načrtnim postopanjem in uspešno napredujte do cilja.

Mislite tudi na naslednje študijsko leto! Kakšne predmete in izpite bo zajemal program? Delno se do tega znanja lahko dokopljete že sami  poleti in boste počitnice uporabili smotrno. Ostalo učenje  pa bo iz golega veselja do odkrivanja neznanega.
Napišite nam, kaj ste se sami novega naučili. Prijetno poletje vam želim.

Potovanje je lepa priložnost za učenje; izobraževanje je neformalno. Učim se ne da bi se prav zavedala, kar mimogrede. Da ne bom preveč abstraktna, vam bom spregovorila o moji zadnji poti na Tajsko in v Singapur. Gotovo bi se vsak od vas na potovanju naučil kaj drugega. Mojo radovednost so poganjali interesi k stvarem, ki so mi najbolj pri srcu.
K odkrivanju neznanega, učenju nas žene radovednost ali vedoželjnost.  Ta je prirojena in je del človekove narave. Spremlja nas vse življenje, če jo ne zatrejo z vzgojo razni občutki manjvrednosti, strahovi, negotovost in prenizka samozavest.

K sreči mi je radovednost uspelo ohraniti do današnjih dni. Brezskrbno si postavljam vprašanja: kaj je to, kje je, kako deluje, kaj se bo zgodilo, če … In potem iščem na ta moja vprašanja in pobude tudi odgovore.

Iz Ljubljane smo prileteli v Istanbul. Začudilo me je, koliko Slovenk in Slovencev leti v Istanbul. Zakaj hodijo tja? Kdo predvsem hodi? Opazovala sem jih na mejnem prehodu in odkrila, da se pogovarjajo o morju, letoviščih in nakupih. Želijo si sonca, da bi skrajšali zimo. Glede nakupov so bili polni pričakovanj, ker naj bi bile cene nižje, kot so pri nas. Torej je tako potovanje podaljšano potrošništvo. Prevladovali so mlajši ljudje. Kaj pa kulturni spomeniki Istanbula, Turčije? Jih ne zanimajo? To bi bilo za dušo, ker nas ogled muzeja, mošeje ali starih krščanskih spomenikov najbolj osebno obogati, bolj kot nova obleka, čeveljci ali ugodno kupljena torbica. Človek se sam odloča, kaj bo iz nekega okolja vzel in si privoščil. Vtise o potovanjih v Istanbul bom morala doma preveriti in dopolniti z dodatnimi razgovori in še prebrati bo treba kaj. Torej ni slučajno, da imamo iz Ljubljane redno dnevno letalsko linijo za Istanbul. Zamislim se, da smo redno linijo v Amsterdam ukinili. Moje razmišljanje gre naprej. Koliko naših ljudi potuje dnevno v London ali Pariz?

Sposobnost razmišljanja: sklepanja, primerjanja, posploševanja in analitičnega mišljenja je tudi eden od pomembnih pogojev za samostojno učenje.

Več ur čakamo na avion za Tajsko. Zunaj je slabo vreme in ostanem kar na letališču. Ker imam velike možnosti za opazovanje, mi ure tečejo hitro. Ni časa, da bi odprla knjigo, ki jo v torbici nosim za branje. Opazim, da so vsepovsod ure. Pretirano število ur. Ali imajo ljudje v tej državi težave s časom? So težko točni? Merijo časovne zamude z užaljenostjo? Je to odraz nove nuje življenja: zahtevane točnosti v nasprotju z ležernostjo ljudi v Mediteranu?  So  številne ure izhod iz spopada med točnostjo v letalskem prometu in bolj širokim dojemanjem časa med ljudmi v okolju.

Ljudje na letališču so zelo pomešani. Izbor narodnosti je drugačen kot na drugih evropskih letališčih. Med potniki so Rusi, Uranci, Iračani, Izraelci, Azerbajdžanci, Turkistanci, Somalci in drugi okoliški narodi. Pri vsakih od njih odkriješ sledi domače kulture v oblačilih, vedenju in odločitvah. Vrednote se očitno med pripadniki različnih narodov razlikujejo. Vsak si hoče zagotoviti tisto, kar mu je najpomembnejše. Eni hitijo kupovati alkohol v brezcarinski trgovini, drugim je to prepovedana zgodba in še pogledajo ne alkohola. Petični Rusi se zadržujejo v dragih trgovinah z oblekami modnih znamk. Kako različne stvari so ljudem pri srcu. Se bomo naučili med kulturnega sodelovanja in nas različnost ne bo več motila. Vsak človek ima pravico, da se obnaša v skladu s svojimi prepričanji in vrednotami. Če s tem ne prizadene vrednot drugega človeka, sožitje ni ogroženo.

Ko tako opazujem množice ljudi, ki se pomikajo in zadržujejo na letališču se v podrobnosti vživljam v multikulturna okolja. Mešanje kultur je naša prihodnost. Sem pripravljena na to, ali me še vedno motijo »drugačni ljudje«? Če nosim v sebi razvito domačo kulturo, potem me druge kulture ne motijo, ker me ne ogrožajo. Kvečjemu me lahko bogatijo in razširijo moje obzorje.

Misli mi gredo na afero Ciganov v Sloveniji. Potrdilo se je, da so moteči za kulturno nizko razvite domačine. Ti so brez ciganov že sami ogroženi v sodobni družbi, ki zahteva razvite ljudi. Laže nam je, da krivdo vržemo na druge, kot da bi se soočili sami s seboj.

Učenje povzroča tudi slabe občutke, ko ne sprejemamo samo informacije, ampak se moramo sami spremeniti.

Čas je, da odidem na avion za Bangkok. Tudi to turško letalo me spominja na harem: sedeži so svetlo modri in zavese so roza. Ljubeznivo poskrbijo za potnike do podrobnosti. Prvič doživim, da nas prek ekranov na sedežih pred potniki učijo telovaditi. Polet bo 11 ur in možnosti gibanja so v letalu minimalne. Zato se naučimo posebnih vaj gibanja. Postrežba je vrhunska, ljubeznivost osebja naravna. Zakaj se tako čudim vsem tem dobrotnim odkritjem? Ker sem polna predsodkov do Turkov. Koliko se bom morala še učiti!

Navajeni smo misliti, da učitelj odgovarja za moje znanje. Še posebej se krivda preloži na drugega, ko nam učenje ne gre od rok in je nekdo drug odkril, da ne znamo. Takoj imamo pri roki, da naštejemo slabe strani učitelja, izgovarjamo se na nemogoče razmere in iščemo napake pri drugih. Tudi prav je, da se branimo  in zavarujemo svoja čustva. Če so drugi krivi, da ne znam, potem še vedno lahko ohranim dobro mnenje o sebi in zavarujem samozavest, da se mi pretirano ne zniža. Človek ima pravico in se je dolžan braniti, ne samo fizično, tudi psihično. Obramb smo se od rojstva naprej učili od drugih ljudi in so garancija za duševno zdravje in osebnostno ravnotežje.

»Predavateljica ne zna nič razložiti.« »Mentor samo hiti. Kdo bi ga razumel.« »Po taki knjigi se ne moreš učiti, ker je zanič.« Ko se branimo s takimi in podobnimi izjavami in opravičujemo, da ne znamo, tudi pred seboj skrivamo dejanski vzrok, zakaj se nismo naučili. Ta pa tiči v tem, da znanja ne cenimo dovolj, da nismo motivirani za učenje in se nam zato zdi težko in nezanimivo.

Učitelj nam lahko znanje ponudi, pripravi pripomočke za učenje, poskuša vzbuditi našo pozornost, vlaga napore v razmere, da bi bile za učenje najbolj primerne. Ne more pa se namesto nas naučiti. Učenje je oseben proces. Koliko ponujenega znanja sprejmemo ali pa ne, odločamo sami. Če bi nas nekdo od zunaj poskušal prisiliti, smo na to kot odrasli ljudje zelo občutljivi. Avtomatično se upremo in pripravljenost za izobraževanje se pri osebi še zmanjša.

Koliko se bo nekdo zares naučil odloča sam. Pred zunanjimi vplivi in sporočili se lahko povsem zapre in odbija vsako ponujeno znanje. Če ima občutek, da »že vse ve«, ga bo ponujeno znanje celo ogrožalo in bo še bolj vztrajal samo pri prejšnjem, kar je vedel. Učitelj ne more vsiliti nekega znanja, če je oseba brezbrižna ali vplive celo odbija.

Oddajnik deluje, sprejemnik pa ne.  Pri osebi s pomanjkanjem motivacije je sprejem znanja  zaprt. Učitelj se lahko še tako trudi, dosegel ne bo veliko, ker čustveno stanje učenca zapira poti do znanja.

Za svoje znanje sem sam (-a) odgovoren (-na). To pride na dan, ko je učenje uspešno. Z znanjem se vsak rad pohvali. Zasluge pripiše sebi. Poudari, kako se je prizadeval ali pa kako mu je šlo učenje z lahkoto. Nekdo v tem celo pretirava in ko se pohvali z znanjem, pove manjši čas potreben za učenje, kot je dejansko bil potreben. Zaplava na krilih svoje zmage. Zna! In ponos mu vliva pogum za nadaljnje učenje. Samozavest mu poraste.

Še se vam bodo porajala vprašanja, če vsak od nas zares sam odgovarja za  svoje znanje.
Glavna podoba izobraževanja  odraslih  je samostojno učenje.  Nikogar ni več za nami, ki bi nas silil k učenju, kot so nas prej v šoli. Čisto od naše volje in motivacije je odvisno, koliko in kaj se bomo učili. Sami odločamo in vodimo svoje izobraževanje. Prepleteno je z mnogimi dogodki na delu in v družini. Zato so oblike in ritem učenja zelo osebni in neponovljivi. Čas in kraj učenja, trajanje učenja – vse uravnavamo po osebnih možnostih. Nekdo najraje vpraša nekoga, ki to že zna, da mu razloži, drugi ima urico miru in sede h knjigi, spet tretji si bo najprej stvar napisal, potem bo dobil občutek, da zna. Nič nenavadnega ni, če je učenje pri določenem človeku vezano bolj izkustveno. Rad poskuša stvari in z vsemi občutki nabira vtise in informacije iz neposrednega početja.

Samostojno učenje ljudi dovoli, da uberemo osebno pot do znanja. »Vaša pot je najboljša pot« (Your way is the best way),  pravi angleški pregovor. Zamislimo se nad njim in naštudirajmo, kaj vse pomeni.

Potrebo po samostojnem izobraževanju odraslih bolje razumemo, če potegnemo analogijo z osebno odgovornostjo za zdravje. Minili so časi, ko je za naše zdravje odgovarjal zdravnik in smo se mu pasivno predali, tablete pa zobali kot kure, ne da bi jim sploh ime vedeli. Danes se za več reči odgovornost prenaša na človeka. Sami odgovarjamo za svoje zdravje, si izberemo način zdravljenja, poiščemo dodatno pomoč, če je potrebno in opazujemo, kako je z bolezenskimi znaki. Zdravnik je odvisen od tega, kaj mu poudarimo, kako jemljemo zdravila, ali smo se odločili za operacijo itd.

Vedno več je stvari, za katere odgovarjamo, in znanje in izobrazba je samo ena od tolikih.

Se čutite usposobljeni za samostojno učenje? Lahko prevzamete odgovornost za svoje izobraževanje? Vodite svoje izobraževanje? Imate svoj oseben izobraževalni načrt? Pohitite z odgovori! Še prej pa se dobro zamislite vase!   

Ob novem letu smo se spraševali, kakšne osebne načrte in odločitve je kdo od nas ob tej priložnosti sprejel? Je res to potrebno? Ali ni več možno živeti, kar tako »tja v en dan«?

Sodobne razmere in življenjski pogoji, naglica, spremembe, kopičenje raznih možnosti, ki so nam v okolju dane, prekinjene življenjske poti, spreminjanje vrednot in smisla življenja, tržišče nove in še novejše tehnologije – vse to in še kaj nas sili, da se temeljito zamislimo o sebi. Laže je prenašati spremembe in vsakdanje strese, če razumemo, kaj vse se lomi na nas. Če se poglobimo vase, svojo življenjsko pot in prihodnost, si lahko postavimo cilje napisane nam na kožo.

Če ne bomo imeli svojega življenjskega načrta in iz njega tudi izhaja oseben izobraževalni načrt, bomo ostali brez ciljev in razmere nas bodo zanašale sem in tja. Kmalu bomo kot razbitine pristali na robu družbe na smetišču. Pasivno in razpuščeno življenje prepušča osebo delovanju uničujočih navzkrižnih sil sedanje družbene skupnosti.  Tudi občasna prizadevanja za svoje delo in življenje se izničijo, če nima človek pred očmi jasnih ciljev in smeri delovanja, če nima osebnega načrta in ciljev. Izčrpan pristane v poklicni izgorelosti, depresiji in brezupu, ker ne vidi več, kako bi si pomagal.

V današnjih razmerah ravnotežje zaman iščemo izven sebe v okolju. Zanesemo se lahko le na ravnotežje v sebi. V skladu s seboj potem delamo razne odločitve, izbiramo delo in načrtujemo svoj osebnostni razvoj in izobraževanje. Zagledamo, katero učenje ima prednost, kaj je najbolj nujno, da obvladamo in kaj bo sledilo v naslednjih življenjskih korakih.

Pri ljudeh z nizko formalno izobrazbo ima prednost to, da si pridobijo naslednjo višjo stopnjo izobrazbe od te, ki jo trenutno imajo. Kako daleč gre to stopnjevanje v pridobivanju splošne izobrazbe?  Zahtevnost dela in življenja v informacijski družbi ali družbi znanja, sprememb in rizika je terciarna izobrazba ali višje in visokošolska izobrazba. Človek brez te izobrazbe na trgu dela ni več vnovčljiv, ker ne dohiteva razvoja.

Papirnati dokaz o formalni izobrazbi osebe (spričevalo, diploma) je samo  vstopnica za pogajanja za delo. Kadrovska služba izbira med kandidati še po drugih kompetencah in lastnostih osebe. Zanima jih ali kandidat zna vozit avto, slepo desetprstno tipka, igra kak instrument, se ukvarja s fotografijo, zna hitro vzpostaviti stik z ljudmi itd. Zato so potrebe po izobraževanju in osebnostnem razvoju mnogo širše in jih program ene same šole ne zadovolji.

Oseben izobraževalni načrt je sestavljenka iz več izobraževalnih programov. Študent ekonomije npr. študira kitajščino in kitajsko kulturo, ker meni, da je to največje tržišče na svetu. Načrtno hodi na razstave in razvija svoje likovne sposobnosti. Ima mentorja za slikarstvo in risbo, ker je pri glasbi prepočasi napredoval. Vrtnar si nabira znanje iz kemije prek interneta in literature, ker želi uspešno in ekološko varno vrtnariti. Študira vso tozadevno zakonodajo in zbira informacije o svetovnih cvetličnih borzah. Uči se angleščine.  Pleskar načrtuje, da bo odprl svoje podjetje. Vpisal se je na tečaj o podjetništvu. Prijavljen je tudi na delovodski šoli. Pri bratu se uči računalništva. Prek kemijskega priročnika, bi se rad dokopal do boljšega spoznavanja barv in drugih premazov na tržišču. Učenju kot da ni videti konca …

Kakšen je vaš osebni izobraževalni načrt? Koliko zares sledi življenjskemu načrtu? 

Novo leto je neke vrste prelomnica. Ljudje si pogosto želimo, da bi bilo v novem letu drugače, boljše, ko je bilo v preteklem. Nekateri ljudje sprejmejo ob nastopu novega leta pomembne odločitve o tem, kaj bodo napravili ali ne bodo več delali. V odločitvah pridejo do izraza razne osebne želje (v novem letu bom zamenjala avto, si bom preskrbel mesečno vozovnico za mestni promet, bom začel postopek za odkup funkcionalnega zemljišča ob hiši, bom po dolgem času obiskal starega prijatelja itd.), ali beg pred stvarmi, ki nekoga najbolj motijo (ne bom več kadil, ne bom se več kregala s sosedo).

Največ takih odločitev in novih načrtov se tiče zunanjega sveta in ne osebe same. Nas pa zanimajo predvsem ljudje, ki se ob novem letu zamislijo nad tem, kako so osebno (ali pa niso) napredovali v odhajajočem letu in kaj nameravajo v novem letu. Pretresejo svojo usodo, ker menijo, da je v njihovih rokah, kaj bo z njimi. »Moje je le to, kar sem dodal sebi, se naučil, razvil neko svojo novo lastnost ali sposobnost, novo znanje. Tega mi ne more nihče več odvzeti.« Vse zunanje spreminja lastništvo, je začasno, lahko zastari ali izgubi na vrednosti, je uničeno. Samo znanje živi z menoj, dokler obstajam.

Znanje je samo moje. Če sem se naučila novega tujega jezika, sem obogatila svoje zmožnosti, razširila moj življenjski doseg. Jaz sem se spremenila. Spreminja me vsako  novo znanje. Novo znanje (naučila sem se smučati, rolkati, igrati na kitaro,  pogostiti goste z mehiško večerjo, nov računalniški program), spoznanje, da nekaj znam in zmorem, kar še včeraj nisem, je pri vsakem človeku vir neizmerne sreče. Človeku dviga samozavest in pozitivno vpliva na samopodobo. Nič človeka, bolj ne osreči, kot občutek, da znam nekaj novega.

Če človek nima ciljev, ne ve, kam bi moral priti in tudi nikamor ne prispe. Vprašajmo se: kaj bom zase naredil/a v novem letu? Kaj je moj cilj? Kaj se želim naučiti ali pri sebi spremeniti? Cilj nam določi smer in poveča in ozavesti prizadevanje. Vemo, zakaj se borimo.

S tem, kaj narediš zase se veliko ukvarjajo v židovski kulturi. Že od malega otroka učijo, da to spremlja zavestno. Židje vsak dan delajo pri sebi obračun. Namesto večerne molitve se vprašajo: kaj sem danes novega zvedel/a, kaj sem danes pomembnega doživel/a?  Katero novo znanje bi najbolj pripomoglo k moji pomembnosti, razumevanju sveta in osebni moči? Za novo znanje se neizprosno borijo. In prav po znanju se nam zdijo nepremagljivi.

Se jih splača posnemati? Se splača posvetiti bolj sebi ali najprej sebi?    

Vsak, ki se je oglasil v blogu, je pomembno dopolnil in osvetlil dilemo: papir ali znanje? Bluesman pravi: kdor bo vpisal študij samo zaradi papirja, ne bo dober strokovnjak. Res je, da je tak človek nemotiviran za znanje, stroko in strokovno delo. To se mu bo poznalo tudi v službi. Študent, ki bo zmogel veliko ognja in zagnanosti za študij, bo srkal znanje na vsakem koraku in bo pridobljeno znanje tudi uporabljati s podobnim ognjem v očeh. Zagnanost za znanje, racionalne informacije bo kompletiral z doživetji in osebnimi stališči. Tako znanje je aktivno in je pri roki za uporabo.
 
Markelj nam sporoča, da človek brez papirja ni veliko vreden. Tudi sama sem takega mnenja. Zato pogosto svetujem ljudem različnih starosti, da čimprej pridejo tudi do papirja. Srečala sem ljudi, ki veliko vedo, natančno razmišljajo in sklepajo, v praksi dokazujejo svoje sposobnosti, so pa odrinjeni na rob, ker nimajo papirja. Papir bi jim potrdil znanje in sposobnosti, ki ga že imajo. Evropske univerze so razvile posebne službe za potrjevanje neformalno pridobljenega znanja. Komisija za preverjanje znanja je sestavljena za vsakega kandidata posebej in ugotavlja v praksi dokazano znanje. Neformalno pridobljeno znanje s papirjem dobi tudi javno veljavo in priznanje. Nič hudega, če je prej znanje kot papir. Allen Tough ugotavlja v raziskavah, da se ljudje izobražujejo 80 % po neformalni poti in samo 20 % po formalni. Ni pomembno, kako smo se nekaj naučili. Na današnji stopnji razvoja je pomemben rezultat učenja: kaj znamo, kaj zmoremo? 
 
Papir in znanje, oboje je potrebno. Papir brez znanja "pusti človeka na cedilu". Pri formalnem študiju pridobivajo študentje oboje hkrati: diplomo in znanje. Ne smemo pa se zateči v cinizem "Saj tako nikogar ne zanima, koliko znam". Predvsem mora mene zanimati, koliko znam. Želja po spoznavanju in sla po odkrivanju novega je prirojena. V neugodnih pogojih življenja jo zabrišejo druge stvari. Nikoli ni prepozno, da jo ponovno prebudimo. "Papir lahko izgubim, znanja mi nihče ne more vzeti" pravi Tejčka.
 
Motili bi se, če bi verjeli, da je v Sloveniji pomemben samo papir. Zaposlovanje vedno bolj pritiska na znanje in sposobnosti kandidata. Papir je le vstopnica za prijavo na razpis. Pravo raziskovanje, kdo je prijavljeni kandidat, se takrat šele začne. To je dokazala tudi raziskava leta 2002. Delodajalca zanima, kakšne sposobnosti in osebne lastnosti ima kandidat. Brez odgovora na to, ne bi prevzel rizika, da ga zaposli. V preizkusni dobi, lahko to preverijo do potankosti. Samo ustanove, ki delujejo na državnem proračunu, imajo bolj formalne razpise, zahtevajo diplome in uradna potrdila. Drugače pa je v razpisih že zahtevana stresna odpornost, komunikativnost, veselje za delo z ljudmi itd. Kandidata preverjajo mnogo širše, kot je formalna diploma, preden mu zaupajo delovno mesto.
 
"V znanju je moč".