Razmišljanja o učenju prof. dr. Ane Krajnc

Vedoželjnim izobraževanje postane način življenja

Približalo se je poletje. Če formalno nekje nadaljujete študij, je pred vrati sezona izpitov. Pospešeno se učite in ugibate, kaj bi bilo potrebno še prebrati, pogledati, vedeti, da bi izpit uspešno opravili. Predelati morate tudi snov, ki vas osebno ne zanima in veliko raje bi se učili »po svoje«. Zaradi izpita se prilagodite splošnim zahtevam študija. Pri predmetih, ki vas veselijo, naglo študirate in brez občutenega napora. Nič ne bi imeli proti, če bi še morali to še naprej študirati.

Čas izpitov je kratek in znajdete se v vrtincu raznih obveznosti za prehod v višji letnik. Potem pa nastopi poletje, čas dopustov in veselja. Dobivate se s prijatelji, več časa ste lahko z domačimi, potujete in stalno se vam nekaj dogaja. »Ko bi le bilo mogoče poletje in poletni način življenja zadržati za vedno!«

V tem prijetnem poletnem času in razpoloženju se pri meni in tudi pri vas porajajo nove oblike izobraževanja, ne da bi se tega prav zavedali. Radovednost nas priganja, da spoznavamo neznano. V znanju prodiramo naprej z raziskovalnim in izkustvenim izobraževanjem, doživljajskim (s čustvi podprtim) učenjem. Te oblike izobraževanja so prepletene z vsem tistim, kar dnevno počnemo. Učimo se, ko smo na neki kulturni predstavi, ko uživamo na slikarski razstavi, ko si na izletu ogledujemo stari mlin, ko na vožnji v avtobusu klepetamo s sopotnico na sosednjem sedežu, ko potujemo, ko počitnice izkoristimo za obnovo hiše in se ukvarjamo z mojstri, ko si privoščimo branje priljubljene knjige v senci ob morju, ko smo pod močnimi vtisi novih krajev in novih ljudi …

Obdaja nas nešteto učnih okolij za neformalno izobraževanje. Vedoželjnost nas žene, da te možnosti izkoristimo, da ne ostanemo nemi ob vsem, kar nas obdaja. Seveda so bile podobne možnosti okoli nas tudi, ko smo se pripravljali za izpite in je bilo naše učenje strogo strukturirano, podrejeno zahtevam izpitov, a so prevladale obveznosti formalnega izobraževanja. Prav je, da se borimo za diplomo, da si v izobraževanju vzamemo tudi bolj dolgoročne učne cilje. Uspeh študija pa je močno odvisen od našega načina življenja, od neformalnih oblik izobraževanja vgrajenih v naše vsakdanje življenje. Ni potrebno delati izpita, da bi nekdo vedel npr. kdaj so pri nas živeli Kelti. To lahko zve tudi na razstavi v muzeju ali v članku, objavljenem v dnevnem časopisu. Pomembno je, da ko se pripravlja na izpit iz zgodovine ima jasno časovno predstavo, katera ljudstva in kdaj so živela na našem ozemlju, če je to ena od izpitnih tem.

Neformalno izobraževanje je prijetno, poteka brez prisile na krilih svobode in lastnega odločanja v prid prijetnim doživetjem. Nevarno pa je, da počnemo tisoč stvari, se učimo razpršeno in brez pravega cilja. Vse, kar se naučimo, se v takih primerih porazgubi in na koncu nimamo nekega zaokroženega znanja. Tudi v neformalnem izobraževanju mora biti cilj. Kaj se hočemo naučiti? Ko imamo pred očmi svoj cilj, potem branje knjige povežemo z izletom v določen kraj in ne kamorkoli, pokličemo po telefonu določeno prijateljico, za katero menimo, da je edina, ki nam lahko na odprta vprašanja odgovori, smo pri branju časopisov še posebej pozorni na izbrano temo in vse možne poti za učenje povežemo in podredimo temu učnemu cilju.

Poletje je vaše. Sami boste odločali, sami izbirali, kaj se boste naučili. Vedoželjnost podprite z načrtnim postopanjem in osmišljanjem tega, kar počnete. Uživajte svobodo učenja! Podprite jo z načrtnim postopanjem in uspešno napredujte do cilja.

Mislite tudi na naslednje študijsko leto! Kakšne predmete in izpite bo zajemal program? Delno se do tega znanja lahko dokopljete že sami  poleti in boste počitnice uporabili smotrno. Ostalo učenje  pa bo iz golega veselja do odkrivanja neznanega.
Napišite nam, kaj ste se sami novega naučili. Prijetno poletje vam želim.

Objavljeno maj 29 2008, 09:56 avtorja Ana Krajnc
Arhivirano pod:

Komentarji

 

Metka je rekel(la):

Hvala za to razmišljanje dr. Ana Krajnc. Prepričana sem, da bo koga spodbudilo, da se bo to poletje potepal z bolj odprtimi očmi in ušesi. Vedoželjnost je vedno najkrajša pot do znanja.

Z željo, da komu olajšam odločitev za neformalno izobraževanje na potovanju ali dopustu, bom na kratko predstavila svojega način potovanja.

Nikoli nisem prav dobro razumela turistov, ki se natrpajo v avtobus ali letalo in si nato v spremstvu vodičev ogledujejo pomembne znamenitosti. Poskusila sem enkrat, dvakrat, a sem se vrnila nazaj nezadovoljna, brez pravih vtisov.  Imela sem občutek, da sem bila opeharjena. Mimo stvari, ki so se mi zdele zanimive smo naredili samo krožno vožno, ogromno časa pa smo porabili za nakupe, prigrizke, večerne zabave in čakanje sopotnikov.  Če potuješ, potuj, če nakupuješ, nakupuj. Delaj dobro prvo ali drugo. Če delaš oboje hkrtati, nisi z ničemer zadovoljen.. Takšno je moje razmišljanje.  

Tako sem začela s svojim pristopom k potovanju. Potujem individualno. Sama sem svoj organizator, svoja agencija, svoj vodič in svoj prevoznik. Res je, vzame nekaj časa, vendar zame ni večjega užitka. Deželo in navade začutim že preden odpotujem. Zdaj tako potujemo skupaj, cela družina in se vsi vedno vrnemo prezadovoljni.

In kako začnemo? Najprej določimo cilj. Nato se odpravimo v knjižnjice. O tej deželi in krajih naberemo čim več knjig in zemljevidov. Zanima nas nas vse:  zgodovina, kultura, gospodarstvo, infrastruktura, podnebje, prebivalstvo, običaji, kulturne in naravne znamenitostih, ... Skratka vse kar je možno.  Potem naredimo načrt. Koliko dni, po kateri poti, s kakšnim prevoznim sredstvom. Nato vse organiziramo, rezerviramo sobe, rent a car ipd. Vem, sliši se  zelo zahtevno, vendar verjemite, da gre to hitreje kot zbiranje agencijskih ponudb. Malo več časa potrebuješ za prebiranje  knjig ampak saj vedno kaj bermo. Če za to izpustimo kakšen nepomembne članek v dnevnem časopisju ali kakšno uro gledanja televizije, sploh ne bomo potrebovali dodatnega časa. Vse ostalo pa je stvar parih ur, največ enega popoldneva.

Nekaj knjig in zemljevidov vedno tudi kupimo in jih vzamemo s sabo. No pa nekaj tistih iz knjžnjice tudi. Brez knjig res ne gremo nikamor, saj si z njimi tudi tam pomagmo pri spoznavanju dežele in pripravi dnevnih načrtov. Veliko prehodimo. S pijačo in malico v nahrbtniku lahko po cele dneve raziskujemo mesta, muzeje, parke, gradove, tržnice, cerkve, ...

In kaj je prednost takšnih potovanj? Deželo ali mesto polno doživiš. Včasih je dogajanje tako intenzivno, da me zvečer zaskrbi, kaj če bom današnji dan pozabila. Pa ga ne, nikoli. Deželo spoznaš in začutiš. Kadarkoli se kasneje vrneš je domača in prijazna. Ljudje, ulice in slike iz narave ostanejo v tebi za vedno. V svoji glavi jo umestiš v geografski, zgodovinski in kulturni prostor in povežeš z drugimi svojimi znanji. Vsakič sem hvaležna za nepozabno izkušnjo in bogatejša za ogromno novega znanja.

Enkrat poskusite. Če vam ne bo odgovarjalo, še vedno lahko potujete po starem. Če pa boste prepoznali čar vedoželjnega raziskovanja dežel in krajev, bo vaše življenje bogatejše. Pa prijetno potepanje.

junij 1, 2008 7:14

O Ana Krajnc

Diplomirala je psihologijo in pedagogiko na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Doktorirala je s področja andragogike. Opravila je specializacijo za izobraževanje odraslih na Univerzi v Torontu (Kanada), na Univerzi v Oxfordu (Anglija) in v Genevi pri Združenih narodih. Prvo zaposlitev je imela kot svetovalka na Zavodu za zaposlovanje, nato kot raziskovalka na Inštitutu za sociologijo Univerze v Ljubljani. Po izvolitvi v docenta se je zaposlila na Filozofski fakulteti, Oddelek za pedagogiko in andragogiko. Pripravila in uvedla je nov študij andragogike. Bila je soustanoviteljica Univerze za tretje življenjsko obdobje. Napisala je več strokovnih knjig (Metode izobraževanja odraslih, Andragoški pogovori s predavatelji, Education as the value and social participation, Izobraževanje ob delu, Metodika dopisnega izobraževanja, Izobraževanje naša družbena vrednota) in več kot tristo člankov in poglavij v tujih in domačih knjigah. Prva v Sloveniji je podpirala razvoj dopisnega izobraževanja in izobraževanja na daljavo. Sodelovala je z Open university (Anglija), Inštitutom za študij na daljavo v Hagenu (Nemčija) in s študijem na daljavo Holandske. O tem je v Hagenu objavila tudi posebno študijo. Več let je bila članica svetovne organizacije Mednarodni svet za izobraževanje odraslih (ICAE), sodelavka v teamu za Komparativno andragogiko pri UNESCU in samostojna strokovna svetovalka za izobraževanje zapornikov pri Združenih narodih. Kot redni profesor za andragogiko predava na podiplomskem študiju. Je ustanoviteljica in že 12 let glavna urednica prve slovenske revije za vzgojo in izobraževanje odraslih Andragoška spoznanja. Kot raziskovalka se v zadnjih letih posveča posebnostim izobraževanja odraslih pri osebah z disleksijo. Zaupa ljudem in ima rada ljudi. Zna poslušati in se vživeti v drugega.