Razmišljanja o učenju prof. dr. Ane Krajnc

Pravijo, da sam(a) odgovarjam za svoje znanje in izobraževanje?

Navajeni smo misliti, da učitelj odgovarja za moje znanje. Še posebej se krivda preloži na drugega, ko nam učenje ne gre od rok in je nekdo drug odkril, da ne znamo. Takoj imamo pri roki, da naštejemo slabe strani učitelja, izgovarjamo se na nemogoče razmere in iščemo napake pri drugih. Tudi prav je, da se branimo  in zavarujemo svoja čustva. Če so drugi krivi, da ne znam, potem še vedno lahko ohranim dobro mnenje o sebi in zavarujem samozavest, da se mi pretirano ne zniža. Človek ima pravico in se je dolžan braniti, ne samo fizično, tudi psihično. Obramb smo se od rojstva naprej učili od drugih ljudi in so garancija za duševno zdravje in osebnostno ravnotežje.

»Predavateljica ne zna nič razložiti.« »Mentor samo hiti. Kdo bi ga razumel.« »Po taki knjigi se ne moreš učiti, ker je zanič.« Ko se branimo s takimi in podobnimi izjavami in opravičujemo, da ne znamo, tudi pred seboj skrivamo dejanski vzrok, zakaj se nismo naučili. Ta pa tiči v tem, da znanja ne cenimo dovolj, da nismo motivirani za učenje in se nam zato zdi težko in nezanimivo.

Učitelj nam lahko znanje ponudi, pripravi pripomočke za učenje, poskuša vzbuditi našo pozornost, vlaga napore v razmere, da bi bile za učenje najbolj primerne. Ne more pa se namesto nas naučiti. Učenje je oseben proces. Koliko ponujenega znanja sprejmemo ali pa ne, odločamo sami. Če bi nas nekdo od zunaj poskušal prisiliti, smo na to kot odrasli ljudje zelo občutljivi. Avtomatično se upremo in pripravljenost za izobraževanje se pri osebi še zmanjša.

Koliko se bo nekdo zares naučil odloča sam. Pred zunanjimi vplivi in sporočili se lahko povsem zapre in odbija vsako ponujeno znanje. Če ima občutek, da »že vse ve«, ga bo ponujeno znanje celo ogrožalo in bo še bolj vztrajal samo pri prejšnjem, kar je vedel. Učitelj ne more vsiliti nekega znanja, če je oseba brezbrižna ali vplive celo odbija.

Oddajnik deluje, sprejemnik pa ne.  Pri osebi s pomanjkanjem motivacije je sprejem znanja  zaprt. Učitelj se lahko še tako trudi, dosegel ne bo veliko, ker čustveno stanje učenca zapira poti do znanja.

Za svoje znanje sem sam (-a) odgovoren (-na). To pride na dan, ko je učenje uspešno. Z znanjem se vsak rad pohvali. Zasluge pripiše sebi. Poudari, kako se je prizadeval ali pa kako mu je šlo učenje z lahkoto. Nekdo v tem celo pretirava in ko se pohvali z znanjem, pove manjši čas potreben za učenje, kot je dejansko bil potreben. Zaplava na krilih svoje zmage. Zna! In ponos mu vliva pogum za nadaljnje učenje. Samozavest mu poraste.

Še se vam bodo porajala vprašanja, če vsak od nas zares sam odgovarja za  svoje znanje.
Glavna podoba izobraževanja  odraslih  je samostojno učenje.  Nikogar ni več za nami, ki bi nas silil k učenju, kot so nas prej v šoli. Čisto od naše volje in motivacije je odvisno, koliko in kaj se bomo učili. Sami odločamo in vodimo svoje izobraževanje. Prepleteno je z mnogimi dogodki na delu in v družini. Zato so oblike in ritem učenja zelo osebni in neponovljivi. Čas in kraj učenja, trajanje učenja – vse uravnavamo po osebnih možnostih. Nekdo najraje vpraša nekoga, ki to že zna, da mu razloži, drugi ima urico miru in sede h knjigi, spet tretji si bo najprej stvar napisal, potem bo dobil občutek, da zna. Nič nenavadnega ni, če je učenje pri določenem človeku vezano bolj izkustveno. Rad poskuša stvari in z vsemi občutki nabira vtise in informacije iz neposrednega početja.

Samostojno učenje ljudi dovoli, da uberemo osebno pot do znanja. »Vaša pot je najboljša pot« (Your way is the best way),  pravi angleški pregovor. Zamislimo se nad njim in naštudirajmo, kaj vse pomeni.

Potrebo po samostojnem izobraževanju odraslih bolje razumemo, če potegnemo analogijo z osebno odgovornostjo za zdravje. Minili so časi, ko je za naše zdravje odgovarjal zdravnik in smo se mu pasivno predali, tablete pa zobali kot kure, ne da bi jim sploh ime vedeli. Danes se za več reči odgovornost prenaša na človeka. Sami odgovarjamo za svoje zdravje, si izberemo način zdravljenja, poiščemo dodatno pomoč, če je potrebno in opazujemo, kako je z bolezenskimi znaki. Zdravnik je odvisen od tega, kaj mu poudarimo, kako jemljemo zdravila, ali smo se odločili za operacijo itd.

Vedno več je stvari, za katere odgovarjamo, in znanje in izobrazba je samo ena od tolikih.

Se čutite usposobljeni za samostojno učenje? Lahko prevzamete odgovornost za svoje izobraževanje? Vodite svoje izobraževanje? Imate svoj oseben izobraževalni načrt? Pohitite z odgovori! Še prej pa se dobro zamislite vase!   

Objavljeno feb 19 2008, 11:42 avtorja Ana Krajnc
Arhivirano pod:

Komentarji

Ni komentarjev

O Ana Krajnc

Diplomirala je psihologijo in pedagogiko na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Doktorirala je s področja andragogike. Opravila je specializacijo za izobraževanje odraslih na Univerzi v Torontu (Kanada), na Univerzi v Oxfordu (Anglija) in v Genevi pri Združenih narodih. Prvo zaposlitev je imela kot svetovalka na Zavodu za zaposlovanje, nato kot raziskovalka na Inštitutu za sociologijo Univerze v Ljubljani. Po izvolitvi v docenta se je zaposlila na Filozofski fakulteti, Oddelek za pedagogiko in andragogiko. Pripravila in uvedla je nov študij andragogike. Bila je soustanoviteljica Univerze za tretje življenjsko obdobje. Napisala je več strokovnih knjig (Metode izobraževanja odraslih, Andragoški pogovori s predavatelji, Education as the value and social participation, Izobraževanje ob delu, Metodika dopisnega izobraževanja, Izobraževanje naša družbena vrednota) in več kot tristo člankov in poglavij v tujih in domačih knjigah. Prva v Sloveniji je podpirala razvoj dopisnega izobraževanja in izobraževanja na daljavo. Sodelovala je z Open university (Anglija), Inštitutom za študij na daljavo v Hagenu (Nemčija) in s študijem na daljavo Holandske. O tem je v Hagenu objavila tudi posebno študijo. Več let je bila članica svetovne organizacije Mednarodni svet za izobraževanje odraslih (ICAE), sodelavka v teamu za Komparativno andragogiko pri UNESCU in samostojna strokovna svetovalka za izobraževanje zapornikov pri Združenih narodih. Kot redni profesor za andragogiko predava na podiplomskem študiju. Je ustanoviteljica in že 12 let glavna urednica prve slovenske revije za vzgojo in izobraževanje odraslih Andragoška spoznanja. Kot raziskovalka se v zadnjih letih posveča posebnostim izobraževanja odraslih pri osebah z disleksijo. Zaupa ljudem in ima rada ljudi. Zna poslušati in se vživeti v drugega.