Novo leto je neke vrste prelomnica. Ljudje si pogosto želimo, da bi bilo v novem letu drugače, boljše, ko je bilo v preteklem. Nekateri ljudje sprejmejo ob nastopu novega leta pomembne odločitve o tem, kaj bodo napravili ali ne bodo več delali. V odločitvah pridejo do izraza razne osebne želje (v novem letu bom zamenjala avto, si bom preskrbel mesečno vozovnico za mestni promet, bom začel postopek za odkup funkcionalnega zemljišča ob hiši, bom po dolgem času obiskal starega prijatelja itd.), ali beg pred stvarmi, ki nekoga najbolj motijo (ne bom več kadil, ne bom se več kregala s sosedo).
Največ takih odločitev in novih načrtov se tiče zunanjega sveta in ne osebe same. Nas pa zanimajo predvsem ljudje, ki se ob novem letu zamislijo nad tem, kako so osebno (ali pa niso) napredovali v odhajajočem letu in kaj nameravajo v novem letu. Pretresejo svojo usodo, ker menijo, da je v njihovih rokah, kaj bo z njimi. »Moje je le to, kar sem dodal sebi, se naučil, razvil neko svojo novo lastnost ali sposobnost, novo znanje. Tega mi ne more nihče več odvzeti.« Vse zunanje spreminja lastništvo, je začasno, lahko zastari ali izgubi na vrednosti, je uničeno. Samo znanje živi z menoj, dokler obstajam.
Znanje je samo moje. Če sem se naučila novega tujega jezika, sem obogatila svoje zmožnosti, razširila moj življenjski doseg. Jaz sem se spremenila. Spreminja me vsako novo znanje. Novo znanje (naučila sem se smučati, rolkati, igrati na kitaro, pogostiti goste z mehiško večerjo, nov računalniški program), spoznanje, da nekaj znam in zmorem, kar še včeraj nisem, je pri vsakem človeku vir neizmerne sreče. Človeku dviga samozavest in pozitivno vpliva na samopodobo. Nič človeka, bolj ne osreči, kot občutek, da znam nekaj novega.
Če človek nima ciljev, ne ve, kam bi moral priti in tudi nikamor ne prispe. Vprašajmo se: kaj bom zase naredil/a v novem letu? Kaj je moj cilj? Kaj se želim naučiti ali pri sebi spremeniti? Cilj nam določi smer in poveča in ozavesti prizadevanje. Vemo, zakaj se borimo.
S tem, kaj narediš zase se veliko ukvarjajo v židovski kulturi. Že od malega otroka učijo, da to spremlja zavestno. Židje vsak dan delajo pri sebi obračun. Namesto večerne molitve se vprašajo: kaj sem danes novega zvedel/a, kaj sem danes pomembnega doživel/a? Katero novo znanje bi najbolj pripomoglo k moji pomembnosti, razumevanju sveta in osebni moči? Za novo znanje se neizprosno borijo. In prav po znanju se nam zdijo nepremagljivi.
Se jih splača posnemati? Se splača posvetiti bolj sebi ali najprej sebi?