Razmišljanja o učenju prof. dr. Ane Krajnc

Kaj cenijo pri nas: papir ali znanje?

Vsak, ki se je oglasil v blogu, je pomembno dopolnil in osvetlil dilemo: papir ali znanje? Bluesman pravi: kdor bo vpisal študij samo zaradi papirja, ne bo dober strokovnjak. Res je, da je tak človek nemotiviran za znanje, stroko in strokovno delo. To se mu bo poznalo tudi v službi. Študent, ki bo zmogel veliko ognja in zagnanosti za študij, bo srkal znanje na vsakem koraku in bo pridobljeno znanje tudi uporabljati s podobnim ognjem v očeh. Zagnanost za znanje, racionalne informacije bo kompletiral z doživetji in osebnimi stališči. Tako znanje je aktivno in je pri roki za uporabo.
 
Markelj nam sporoča, da človek brez papirja ni veliko vreden. Tudi sama sem takega mnenja. Zato pogosto svetujem ljudem različnih starosti, da čimprej pridejo tudi do papirja. Srečala sem ljudi, ki veliko vedo, natančno razmišljajo in sklepajo, v praksi dokazujejo svoje sposobnosti, so pa odrinjeni na rob, ker nimajo papirja. Papir bi jim potrdil znanje in sposobnosti, ki ga že imajo. Evropske univerze so razvile posebne službe za potrjevanje neformalno pridobljenega znanja. Komisija za preverjanje znanja je sestavljena za vsakega kandidata posebej in ugotavlja v praksi dokazano znanje. Neformalno pridobljeno znanje s papirjem dobi tudi javno veljavo in priznanje. Nič hudega, če je prej znanje kot papir. Allen Tough ugotavlja v raziskavah, da se ljudje izobražujejo 80 % po neformalni poti in samo 20 % po formalni. Ni pomembno, kako smo se nekaj naučili. Na današnji stopnji razvoja je pomemben rezultat učenja: kaj znamo, kaj zmoremo? 
 
Papir in znanje, oboje je potrebno. Papir brez znanja "pusti človeka na cedilu". Pri formalnem študiju pridobivajo študentje oboje hkrati: diplomo in znanje. Ne smemo pa se zateči v cinizem "Saj tako nikogar ne zanima, koliko znam". Predvsem mora mene zanimati, koliko znam. Želja po spoznavanju in sla po odkrivanju novega je prirojena. V neugodnih pogojih življenja jo zabrišejo druge stvari. Nikoli ni prepozno, da jo ponovno prebudimo. "Papir lahko izgubim, znanja mi nihče ne more vzeti" pravi Tejčka.
 
Motili bi se, če bi verjeli, da je v Sloveniji pomemben samo papir. Zaposlovanje vedno bolj pritiska na znanje in sposobnosti kandidata. Papir je le vstopnica za prijavo na razpis. Pravo raziskovanje, kdo je prijavljeni kandidat, se takrat šele začne. To je dokazala tudi raziskava leta 2002. Delodajalca zanima, kakšne sposobnosti in osebne lastnosti ima kandidat. Brez odgovora na to, ne bi prevzel rizika, da ga zaposli. V preizkusni dobi, lahko to preverijo do potankosti. Samo ustanove, ki delujejo na državnem proračunu, imajo bolj formalne razpise, zahtevajo diplome in uradna potrdila. Drugače pa je v razpisih že zahtevana stresna odpornost, komunikativnost, veselje za delo z ljudmi itd. Kandidata preverjajo mnogo širše, kot je formalna diploma, preden mu zaupajo delovno mesto.
 
"V znanju je moč".

Objavljeno nov 21 2007, 08:03 avtorja Ana Krajnc
Arhivirano pod:

Komentarji

 

Tina je rekel(la):

Vsekakor se strinjam z razmišljanjem prof. dr. Ane Krajnc, vendar bi kot učiteljica tujega jezika dodala sledeče: vedno znova se srečujem z ljudmi, ki "rabijo papir", ker delovno mesto, za katerega želijo kandidirati, zahteva znanje tujega jezika.

Menim, da velika večina, ki opravlja in tudi opravi javno veljaven izpit, do papirja ni upravičena, saj njihovo znanje še zdaleč ne dosega standardov aktivnega znanja tujega jezika. Obstajajo namreč razne priprave, kjer se kandidati zelo podrobno pripravljajo na izpit in so osredotočeni na določene tipe nalog, vsebine in tako dalje. Vprašanje, če dejansko aktivno obvladajo jezik...

Naslednji korak je seveda razgovor za želeno delovno mesto. Ponekod kandidatom ni potrebno dokazovati znanja, če imajo papir, ponekod pa se delodajalec vendarle želi prepričati o veljavnosti papirja. V drugem primeru je potem zelo neugodno, če kandidat ne zadosti temu, kar mu piše na papirju, v prvem primeru pa je seveda imel srečo. Znova poudarjam, da ne mečem vseh v isti koš.

Torej, strinjam se s tem, da mora predvsem mene zanimati, koliko znam in sama si ne bi upala na razgovor, če bi sicer imela papir, ne bi pa bila prepričana v svoja znanja. Vendar, ljudje smo si različni, kaj ne? :0)

december 2, 2007 1:10
 

A.S.ORK je rekel(la):

Papir - odpira vrata. Tista vhodna.  

Znanje - odpira vsa nadaljnja vrata v karieri. Neznanje - prav tako odpira vrata. Ampak tista izhodna.

Morda imam srečo, da kot delodajalec lažje ocenim težo papira in znanja. Prepričan sem, da vsak delodajalec, ki zahteva papir, zahteva tudi znanje, ki ga bo, če že ne takoj, pa vsekakor v procesu dela tudi preizkusil. Zakaj pa obstajajo poskusna obdobja v delovnem razmerju, če ne ravno zaradi preizkusa znanja? Potrjenega na papirju ali pa tudi ne.

Papir brez znanja je povratna vozovnica. Vhod in hiter izhod.

januar 5, 2008 1:23
 

A.S.ORK je rekel(la):

Ah ja, pa še to:

Papir brez znanja ni nič. V določenih primerih je celo breme za delodajalca.

Znanje brez papirja se pa ceni skoraj tako, če ne celo ravno tako, kot tisto s papirjem.

januar 5, 2008 1:31

O Ana Krajnc

Diplomirala je psihologijo in pedagogiko na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Doktorirala je s področja andragogike. Opravila je specializacijo za izobraževanje odraslih na Univerzi v Torontu (Kanada), na Univerzi v Oxfordu (Anglija) in v Genevi pri Združenih narodih. Prvo zaposlitev je imela kot svetovalka na Zavodu za zaposlovanje, nato kot raziskovalka na Inštitutu za sociologijo Univerze v Ljubljani. Po izvolitvi v docenta se je zaposlila na Filozofski fakulteti, Oddelek za pedagogiko in andragogiko. Pripravila in uvedla je nov študij andragogike. Bila je soustanoviteljica Univerze za tretje življenjsko obdobje. Napisala je več strokovnih knjig (Metode izobraževanja odraslih, Andragoški pogovori s predavatelji, Education as the value and social participation, Izobraževanje ob delu, Metodika dopisnega izobraževanja, Izobraževanje naša družbena vrednota) in več kot tristo člankov in poglavij v tujih in domačih knjigah. Prva v Sloveniji je podpirala razvoj dopisnega izobraževanja in izobraževanja na daljavo. Sodelovala je z Open university (Anglija), Inštitutom za študij na daljavo v Hagenu (Nemčija) in s študijem na daljavo Holandske. O tem je v Hagenu objavila tudi posebno študijo. Več let je bila članica svetovne organizacije Mednarodni svet za izobraževanje odraslih (ICAE), sodelavka v teamu za Komparativno andragogiko pri UNESCU in samostojna strokovna svetovalka za izobraževanje zapornikov pri Združenih narodih. Kot redni profesor za andragogiko predava na podiplomskem študiju. Je ustanoviteljica in že 12 let glavna urednica prve slovenske revije za vzgojo in izobraževanje odraslih Andragoška spoznanja. Kot raziskovalka se v zadnjih letih posveča posebnostim izobraževanja odraslih pri osebah z disleksijo. Zaupa ljudem in ima rada ljudi. Zna poslušati in se vživeti v drugega.